kaj je razširjena odgovornost proizvajalca za tekstil in ali ima to opravka z digitalnim potnim listom proizvoda

Kaj konkretno morate storiti

Kaj se od vas pričakuje

Razširjena odgovornost proizvajalca, običajno okrajšana na EPO, ni novo izum za tekstil. Načelo izvira iz okvirne direktive o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES) in na kratko pomeni, da je stranka, ki proizvod ponudi na trgu, odgovorna tudi za to, kaj se s proizvodom zgodi, ko postane odpadek. Za tekstil to pomeni, da se podjetje, ki prodaja tekstilne proizvode ali tekstil, vključi v zbiranje, razvrščanje, ponovno uporabo ali recikliranje teh proizvodov ob koncu življenjske dobe — navadno s prispevanjem k kolektivnemu sistemu, ki te naloge opravlja.

Registracija in pridružitev sistemu

Podjetje, ki tekstil ponudi na trgu, se mora v praksi registrirati in pridružiti proizvajalski organizaciji ali podobnemu sistemu, ki ureja zbiranje in obdelavo tekstilnega odpadka. Za podjetje z 10 do 100 delavci to običajno pomeni ponavljajočo se upravno breme: spremljanje količine tekstila (pogosto v kilogramih), ki ga ponudi na trg, in plačilo prispevka, ki temelji na tej količini. To je neodvisno od vprašanja, ali podjetje samo kaj naredi za zbiranje — prispevek financira kolektivni sistem.

Poročanje o količinah, ponujenih na trgu

Poleg pridružitve sistemu se od podjetij pričakuje, da redno poročajo o količinah tekstila, ki ga prodajajo. Te številke so osnova za prispevek EPO in se uporabljajo za spremljanje nacionalnih ciljev za zbiranje in recikliranje. Z vidika administracije to pomeni, da morajo biti podatki o prodaji po kategorijah (na primer oblačila, gospodinjski tekstil, dodatki) jasno razvidni, kar je za podjetja s širokim sortimentom ali več blagovnih znamerk dodatna registracijska raven, ki se doda k obstoječi administraciji zalog in prodaje.

Prispevki k ločenemu zbiranju

Od januarja 2025 je v EU obvezna ločena zbiranje tekstila s strani občin in držav članic. UPV-sistemi so finančni mehanizem, s katerim se to zbiranje financira: proizvajalci in uvozniki prispevajo sorazmerno s tistim, kar dajo na trg. To neposredno ne vpliva na poslovanje na prodajnem mestu, a vpliva na strukturo stroškov — prispevek postane del nabavne cene proizvoda, podobno kot že dolgo delujejo pristojbine za embalažo.

Kjer gre v praksi kaj narobe

Pogost scenarij je, da podjetje UPV in digitalno pasošport proizvoda zamenja med seboj ali predpostavi, da ga eden nadomešča. To ne drži: UPV ureja financiranje in organizacijo ravnanja z odpadki, pasošport proizvoda govori o informacijah med življenjsko dobo proizvoda. Kdor se je že orientiral na kaj digitalni pasošport za oblačila in tekstil pomeni, vidi, da obe obveznosti izhajata iz različne zakonodaje in imata različne cilje, tudi če se na delih dotikata — na primer tam, kjer so informacije iz pasošporta lahko pomembne za sortiranje na koncu življenjske dobe.

Drugi scenarij se pojavi pri podjetjih, ki menijo, da je UPV namenjen le velikim proizvajalcem oblačil. Okvirna direktiva o odpadkih sama po sebi ne razlikuje po velikosti podjetja v načelu odgovornosti proizvajalca; kako se to natančno izvede, se razlikuje med državami članicami, ker direktiva ponuja okvir, ki se nacionalno izvede. To je drugačen mehanizem kot pragovi, ki veljajo na primer pri vprašanju ali se produktni potni list nanaša tudi na majhna podjetja — oba uredbe nimata avtomatsko istih izjem.

Tretji scenarij je pri podjetjih, ki poleg oblačil prodajajo tudi dodatke, čevlje ali tekstil za notranjost in predpostavljajo, da so obveznosti UPV za vse te kategorije enake. Obseg UPV-sistemov in tarife se razlikujejo po kategoriji proizvoda in po državi članici. Podobno velja za pasošport proizvoda, kjer se vprašanje ali to velja tudi za čevlje, torbe in pasove ali za gospodinjski tekstil, kot so zavese in rjuhe obravnava posebej — ni vprašanja enega odgovora za vse tekstilne proizvode naenkrat.

Četrti scenarij je, da podjetja čakajo na registracijo v UPV do trenutka, ko postane pasošport proizvoda obvezen, v predpostavki, da oba vstopita v veljavo hkrati. UPV za tekstil je v različnih državah članicah že operativen ali se pripravlja, medtem ko ima pasošport proizvoda ločeno časovnico, ki je opisana na strani o Kdaj postane digitalni pasport za oblačila in tekstilije obvezen. Kdor ti dva datuma meša, tvega, da ne bo izpolnjena obveza, ki velja že prej.

Peti scenarij zadeva delovno in zaščitno oblačilo, kjer se predpostavlja, da je notranja izročitev osebju zunaj UPV, ker ne pride do »prodaje« potrošniku. Ali in kako se to natančno obravnava, je odvisno od nacionalne izvedbe ureditve UPV; to je vprašanje, ki se dotika iste kategorije nejasnosti kot pri delovnih oblačilih in uniformah ter pasošportu proizvoda, kjer razporeditev tudi ni samoumevna.

Kaj lahko dokumentirate

• Registracijsko spričevalo pri nacionalnem sistemu UPV, s datumom pridružitve in dodeljeno registracijsko številko.
• Pregled količin tekstila, danih na trg po obdobjih, razdeljenega po kategoriji proizvoda, kot osnova za periodičko poročanje.
• Dopisovanje s proizvajalčevo organizacijo o določanju tarifr, razvrstitvi kategorij in morebitnih izjem.
• Notranja dodelitev odgovornosti: kdo v organizaciji pripravi in preda poročilo ter v katerem obdobju leta.
• Razlikovanje med kategorijami proizvodov v lastni blagajni (oblačila, dodatki, tekstil za notranjost, delovna oblačila), tako da se pri dvomih o razvrstitvi hitro lahko preveri, katera pravila se uporabljajo za posamezno kategorijo.
• Pregled povezanosti z drugimi obveznostmi, da UPV ne ostane osamljen od širših vprašanj, povezanih z ESPR; stran o razloček med ESPR in Evropsko tekstilno strategijo daje izhodišče za postavljanje teh dveh poti — upravljanja odpadkov in informacij o izdelku — druga ob drugi, ne da bi ju zamešali.